Že pred več kot sto leti so posamezni čebelarji ugotovili, da se je treba združevati v društva, kjer se izmenjujejo izkušnje, pridobiva potrebna znanja, skrbi za razvoj in selekcijo medonosne čebele, za primeren panj, za zaščito čebele pred boleznimi in škodljivci.
V ČD Murska Sobota imamo (stanje 2016) 20 rednih članov. Skupaj oskrbujemo 540 panjev, torej povprečno 26 panjev na čebelarstvo (od 2 do 100). Povprečna starost rednih članov je 66 let (od 26 do 84 let).
Društvo je vključeno v regionalno Čebelarsko zvezo društev Pomurja ter v krovno organizacijo – Čebelarsko zvezo Slovenije, ki združuje več kot 200 čebelarskih društev, v katera je včlanjenih skupaj okoli 8 tisoč čebelarjev.
Naše čebele
Člani društva čebelarimo s kranjsko sivko – pasmo čebele, ki je v Sloveniji doma, kot posebej mirno in nezahtevno pa jo poznajo in uporabljajo tudi čebelarji po vsem svetu.
Velika večina članov ČD Murska Sobota čebelari v AŽ panjih, nekateri pa tudi z nakladnimi. Prevladujejo stacionarni čebelnjaki in stojišča, dva-trije člani pa svoje čebele tudi prevažajo, denimo na gozdno pašo na Pohorje.
Ker je M. Sobota majhno mesto, ne poznamo tipičnega urbanega čebelarstva. Mesto pa obdajajo obsežne kmetijske površine – Mestna občina MS, katere katastrsko območje pokrivata čebelarski društvi Murska Sobota in Bakovci, obsega več kot 4.000 ha kmetijskih zemljišč, kjer čebele nedvomno opravljajo svojo opraševalno vlogo. Tako na primer sadovnjaki potrebujejo 2 do 4 panje čebel na hektar, višnje in češnje celo 6 do 8, hektar repice, ajde ali sončnic zahteva 10 družin itd.
Čeprav v naši državi čebelarji ne zaračunavamo opraševanja, to ne pomeni, da to nima vrednosti. Po različnih strokovnih virih je ekonomska vrednost opraševanja pri pridelavi kulturnih rastlin 15 do 30-krat višja od tržne vrednosti znanih pridelkov, po katerih javnost pozna čebelarstvo – medu, propolisa in voska.
Aktivnosti društva
V društvu poleg ozko društvenih dejavnosti, kot je izobraževanje v tehnologiji in zdravstvenem varstvu čebel, tudi…
- Sodelujemo na ocenjevanjih medu, kjer dobivamo zlate medalje in šampione.
- Prisotni smo na Dnevu medu, ki ga organizira Čebelarska zveza društev Pomurja.
- Od vsega začetka sodelujemo pri Medenem zajtrku oziroma Tradicionalnem slovenskem zajtrku, za katerega dobavljamo tudi med.
- Eden naših članov je boter v projektu Od setve do žetve – kar sejemo, to žanjemo pri Biotehniški šoli Rakičan.
- Člani društva razširjajo ozaveščenost o varni uporabi kemijskih sredstev v kmetijstvu, ko gre za dobrobit čebel.
- Društvo izvaja pašni red na svojem območju – sprejema zainteresirane čebelarje prevažalce z drugih lokacij na pašo (predvsem na akacijo, ajdo in oljno repico).
Zgodovina društva in prekmurskega čebelarstva
Slovenci so z Antonom Janšo dali izjemen prispevek k razvoju čebelarstva in s tem širjenju čebelarstva v Avstro-ogrski monarhiji ter kasneje v stari Jugoslaviji na Balkan. Prekmurski Slovenci smo do 1918 spadali k ogrskemu delu monarhije, bili pa smo deležni razvoja čebelarstva. Prvi čebelarji so seveda bili učitelji in župniki.
Medtem ko so v 19. stoletju Kranjci čebelarili v kranjičih in Štajerci v gerstungih, so prekmurski Slovenci poleg košev prevzema madžarski Neiserjev panj s “toplo stavbo”, ki je bil podoben dunajskemu stojaku in ki se je pojavljal tudi preko Mure – na Murskem polju. Po prvi svetovni vojni ga je hkrati z organiziranostjo čebelarstva hitro izpodrival AŽ panj. Ponekod pa se je zadržal še po drugi svetovni vojni, tako da so ga najši najstarejši čebelarji še srečevali.
Prof. Humek, sadjar in čebelar, je leta 1920 v 9. številki Slovenskega čebelarja (preberite v Digitalni knjižnici) opisal svojo pot po Prekmurju, kjer je obiskal nekaj čebelarjev. Govori o “veliki množini” akacije in ajde, o čebelarju iz Lipovec, ki je bil član Slovenskega čebelarskega društva, o lepo grajenih čebelnjakih… Ugotavlja tudi, da “se prekmurska čebela, kolikor se je dalo dognati na pogled, nič ne loči od naše sivke”.
Med drugim pravi: “V Murski Soboti sva izvedela, da je bil tam pred kratkim ustanovni občni zbor čebelarske podružnice za Prekmurje, ki ga je vodil g. Jurančič (iz Sv. Andraža v Slovenskih goricah, sodelavec krovnega Slovenskega čebelarskega društva).” V Slovenskem čebelarju 1921 poročajo o članstvu v Slovenskem čebelarskem društvu, kjer navajajo, da ima podružnica M. Sobota 35 članov.
Po drugi svetovni vojni, ko smo v Prekmurju imeli samo dve občini – v Murski Soboti in Lendavi, je 10 čebelarskih društev na območju občine M. Sobota ustanovilo krovno Zvezo čebelarskih društev M. Sobota, ki je odigrala svojo vlogo, a je z ustanavljanjem manjših občin izgubila svoj pomen.
Leta 2003 je bila ustanovljena regijska Čebelarska zveza društev Pomurja, katere član je postalo tudi naše čebelarsko društvo.
Člani ČD Murska Sobota – prevažalci so svoje čebele z vlakom in kasneje s kamioni v bivši državi prevažali od Vojvodine pa do Gorskega kotarja in Velebita in s tem pridobili kakšno točenje več, če se ni ravno zalomilo. Po letu 1991 prevažajo čebele na gozdno pašo na Pohorje. Domačo pašo dajeta predvsem akacija in oljna ogrščica, nekaj malega lipa in kostanj na Goričkem.
Društvo je imelo največ članov leta 1989, in sicer 110 članov s 3.798 panji. Do leta 2015 je od teh opustilo čebelarjenje 13 odstotkov, umrla brez naslednikov tretjina, drugam se je včlanilo 40 odstotkov, preostalih 14 odstotkov pa je še v našem društvu.